Osrednji predpis, ki obravnava davek glede prenosa poslovnega deleža med sorodstveno povezanimi osebami je ZDoh-2. Ta v 100. členu določa, da se lahko ugotavljanje davčne obveznosti odloži pri podaritvi (kar vključuje tudi neodplačno izročitev po izročilni pogodbi) kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku.
Podaritev poslovnega deleža je poleg oporočnega razpolaganja in prenosa na podlagi dedovanja, verjetno najpogostejša oblika prenosa poslovnega deleža med sorodstveno povezanimi osebami.
Za odplačni prenos deleža je pomemben vidik obdavčitev kapitalskega dobička, ki je s takim prenosom deleža ustvarjen. Glede na to, ali je kupec oz. prodajalec pravna ali fizična oseba, je za prenos poslovnega deleža možnih več kombinacij. Te različno vplivajo na davčno obravnavo.
V primeru odkupa poslovnega deleža s strani družinskih članov se slednji tipično soočajo z omejenimi likvidnostnimi resursi. Zaradi tega se pogosto prenos poslovnega deleža na potomce ali druge družinske člane izvede prek različnih oblik odloženega plačila kupnine.
Problematika skupnega premoženja zakoncev oz. konkretneje poslovnega deleža, ki sodi v to skupno premoženje, odpira številna vprašanja, predvsem vprašanje, ali poslovni delež sploh sodi v skupno premoženje zakoncev in v kakšnem delu.
V družinskem podjetju so izpolnjeni pogoji zaradi katerih je potrebno biti pozoren na vprašanje transfernih cen.
Prodaja podjetja pomeni v družbi z omejeno odgovornostjo prenos poslovnega deleža, kar ureja 481. člen ZGD-1. Ta določa, da se poslovni deleži lahko odsvojijo in dedujejo.
Prenos lastništva podjetja, ki deluje kot družinsko podjetje lahko pomeni prenos dejavnosti (s.p.) ali prenos lastništva d.o.o. (imetništvo poslovnih deležev).
Konflikt interesov lahko nastopi tudi v družinskih podjetjih.
Na evropski ravni (kot tudi v Sloveniji) ni pravno zavezujoče in harmonizirane opredelitve pojma »družinsko podjetje«[4]. Zaradi tega tudi ni vedno enostavno odgovoriti na vprašanje “ali smo družinsko podjetje?”.