Problematika skupnega premoženja zakoncev oz. konkretneje poslovnega deleža, ki sodi v to skupno premoženje, odpira številna vprašanja, predvsem vprašanje, ali poslovni delež sploh sodi v skupno premoženje zakoncev in v kakšnem delu ter kdo od zakoncev lahko s poslovnim deležem sploh razpolaga, če je kot imetnik poslovnega deleža vpisan le en zakonec ipd.
Skupno premoženje je tisto premoženje, ki ga zakonca (velja tudi za partnerja v zunajzakonski skupnosti – 12. člen ZZZDR) pridobita v času trajanja zakonske zveze z delom (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Z vidika obravnave problematike poslovnega deleža je pomembno predvsem to, da zakon govori o skupnem premoženju, ki je širši pojem od pojma »skupna lastnina«, in predstavlja skupnost vseh premoženjskih pravic, torej pravic, ki jih je moč vrednostno oceniti, in sicer pripada skupno premoženje obema zakoncema po nedoločenih deležih. [1]
V nasprotju s skupnim premoženjem je posebno premoženje tisto, ki zajema vse premoženjske pravice, ki jih posamezni zakonec ni pridobil z delom v času trajanja zakonske zveze. Ni odveč poudariti, da obstaja skupno imetništvo poslovnega deleža skupno premoženje ne pomeni lastninski delež na celotnem premoženju, torej na sredstvih družbe, pač pa zgolj udeležba na poslovnem deležu, ki daje premoženjske in upravljavske pravice v družbi.[2]
Poslovni delež lahko izhaja iz posebnega premoženja ali iz skupnega premoženja zakoncev. [3] Za potrebe razumevanja pravic na poslovnem deležu lahko izhajamo iz možnih načinov prelivanja premoženjskih kategorij skupnega in posebnega premoženja zakoncev, in sicer[4]:
Za potrebe obravnave je gotovo nadvse pomembno vprašanje vlaganja zakoncev v družbo z omejeno odgovornostjo, ki jo je ustanovil (in je torej imetnik poslovnih deležev) eden od zakoncev s svojim posebnim premoženjem. Zakonec lahko v posebno premoženje oz. povečevanje vrednosti posebnega premoženja prispeva tako, da namenja svoj čas za delo v družbi, za kar prejema plačilo. Možna je tudi oblika t.i. kratkotrajnega dela, ki ga v 17. členu določa Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1)[5] in ga poimenujemo tudi pomoč ožjih družinskih članov. Za kratkotrajno delo se šteje brezplačno opravljanje dela v obsegu največ 40 ur mesečno v mikrodružbi ali zavodu z najmanj enim in največ 10 zaposlenimi ali pri samozaposleni osebi z največ 10 zaposlenimi, kadar ga opravljajo:
Iz skupnega premoženja se lahko zagotavlja dodatna sredstva za delovanje družbe, in sicer v obliki dokapitalizacije, s katero se povečuje vrednost poslovnega deleža, ali na način, da se iz vrednosti skupnega premoženja namenja posojilo družbi. V zvezi s povečanjem osnovnega kapitala z vložki (z razliko od povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe) v družbi z omejeno odgovornostjo velja poudariti, da se ta izvede z izdajo novih in samostojnih poslovnih deležev (517. člen ZGD-1, enako velja, da se osnovni kapital pri delniški družbi lahko poveča samo z izdajo novih delnic – 333. člen ZGD-1).
Zakonec lahko prispeva v posebno premoženje zakonca tudi na način, da se iz skupnega premoženja zagotovi posojilo družbi v zvezi s čimer je ta primer potrebno presojati tudi v povezavi s 498. členom ZGD-1, ki obravnava problematiko posojil družbi namesto lastnega kapitala. Velja namreč, da družbenik, ki je v času, ko bi moral kot dobri gospodarstvenik zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, proti družbi ne more uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe, kar upoštevajoč določbe 373. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Uradni list RS, št. 13/14, s spremembami in dopolnitvami) pomeni, da je do tega premoženja upravičen družbenik šele (in morebiti) potem, ko je razdelitvena masa zadoščala za plačilo vseh nezavarovanih terjatev. [6]
Glede vlaganja zakoncev v družbo z omejeno odgovornostjo, ki jo je ustanovil (in je torej imetnik poslovnih deležev) eden od zakoncev s svojim posebnim premoženjem je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi II Ips 387/2011 z dne 12. septembra 2013 in izpostavilo stališče, da zakonec ne more biti udeležen pri povečanju vrednosti poslovnega deleža drugega zakonca, kar je utemeljilo z naslednjimi razlogi:[7]
»V sistemu zasebne lastnine spada namreč povečanje vrednosti kapitala v premoženje tistega, ki ima v lasti kapital, saj je temelj za prisvajanje lastninska pravica, in ne delo. Zato tudi v tem primeru morebitno povečanje vrednosti poslovnega deleža spada v posebno premoženje zakonca, ki je imetnik poslovnega deleža (kapitala). Zaključek, da spada povečana vrednost poslovnega deleža v posebno premoženje zakonca, pa ne pomeni njegove obogatitve. Drugi zakonec je vložil svoje delo v družbo, ki je samostojen pravni subjekt, ločen od njegovega partnerja, za svoje delo v družbi pa je prejemal plačilo, in to v višini, za katero se je sam dogovoril v pogodbi o zaposlitvi. Ker je bil za svoje delo plačan, je zato nelogično trditi, da bi bil lahko kdorkoli obogaten na račun njegovega dela.«.
Podobno velja tudi za kapitalske donose, torej udeležbo v bilančnem dobičku družbe, ki je bil predmet delitve in je povezan s poslovnim deležem, ki predstavlja posebno premoženje enega zakonca. Kapitalski dobiček v takem primeru ne spada v skupno premoženje zakoncev, čeprav je bil pri ustvarjanju le-tega eden od zakoncev soudeležen z delom v času trajanja zakonske zveze, saj se delo, ki ga zakonec vlaga v d. o. o., obravnava in vrednoti posebej ter se obračunava in povrača kot plačilo za delo.[8]
Strinjamo se z ugotovitvijo,[9] da bi bilo napačno sklepanje o drugačnosti situacije v primeru, da zakonec za svoje delo ne bi prejel plačila, saj bi bilo v nasprotju z stališčem Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi, torej, da v sistemu zasebne lastnine povečanje vrednosti kapitala pomeni povečanje premoženja tistega, ki mu kapital pripada. Zakonec, ki za svoje delo ni prejel plačila, bi lahko po stališču sodne prakse uveljavljal le obligacijski zahtevek do družbe, kot izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 905/2008 z dne 22. septembra 2009. »Na račun dela tega zakonca je namreč lahko bila obogatena le družba (če zakonec za svoje delo ni prejel plačila), ki je samostojen pravni subjekt. Na poslovni delež drugega partnerja pa bi zakonec lahko posegel le v primeru, če je bil vložek v družbo plačan iz skupnih sredstev«.[10]
Glede uveljavljanja obogatitvenega zahtevka oz. zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, do katerega bo najverjetneje prišlo šele po razpadu zakonske zveze, je mnenje nekaterih avtorjev,[11] da splošni, petletni zastaralni rok[12] zaradi zastaranja, ki ga je pričakovati v večini primerov, onemogoča uspešno izterjavo. Posledično naj bi bila uporaba določb o neupravičeni obogatitvi v tovrstnih primerih nepravična. Za pregled v zvezi z vprašanjem neupravičene pridobitve je zanimiva nemška ureditev, ki po pravilu o odpadu obogatitve (»Wegfall der Bereicherung«) določa, da v primeru, ko prejemnik ni več obogaten, zahtevek za vrnitev stvari odpade oz. je izključen. [13] Podobno pravilo velja tudi v angleškem pravu. [14] V Nemčiji BGB v členih od 812 do 822, v katerih ureja neupravičeno pridobitev, ne določa posebnih rokov za uveljavljanje zahtevkov, kar pomeni, da velja splošni, triletni zastaralni rok, ki ga določa 195. člen BGB.
Da je zahtevanje povračila na temelju instituta neupravičene obogatitve z vsem svojimi omejitvami nepravična morda drži, vendar bi drugačna obravnava posegla v konsistentnost obligacijsko pravnega in korporacijsko pravnega sistema. Pri obravnavi kapitalskih družb moramo namreč ves čas imeti pred očmi, da je družba samostojen pravni subjekt ločen od subjektivitete njenih lastnikov in je spregled samostojne pravne osebnosti mogoč le v izjemnih primerih,[15] ko bi družbenik družbo kot pravno osebo zlorabil za dosego prepovedanih ciljev, oškodovanje svojih ali njenih upnikov ter v drugih primerih, ki jih določa zakon.
Nekateri avtorji[16] takšno stališče sicer soočajo z argumentom, da bi v primeru, če bi zakoncu na temelju dela priznali pravico do udeležbe pri povečani vrednosti poslovnega deleža, morali tako pravico priznati tudi delavcem, ki delajo v družbi in so prav tako s svojim delom prispevali k povečanju vrednosti poslovnega deleža. S takim stališčem se strinjamo, opozoriti pa kljub vsemu velja, da delavcem »ipso iure« v nobenem primeru ne pripada pravica do poslovnega deleža, medtem ko zakoncu priznavamo pravico na skupnem premoženju, kar bi omogočalo teoretično izpeljavo stališča, da je zakonec upravičen (ne glede na to, ali je v družbi deloval ali ne) tudi do deleža na povečani vrednosti podjetja. Udeležba pri povečanju vrednosti poslovnega deleža bi postavila tudi vprašanje, kako ugotoviti povečanje vrednosti poslovnega deleža, ki je rezultat dela zakoncev, in kakšen je prispevek zakonca k povečanju te vrednosti.
Argumentacija se zdi smiselna, saj temelji na sprejetem sistemu pravil, da je kapitalska družba kot pravna oseba samostojen nosilec pravic in obveznosti v pravnem prometu in ima od družbenikov ločeno subjektiviteto.[17] Pojavi se sicer vprašanje, ali je v primeru vlaganja zakonca v posebno premoženje drugega zakonca v nekaterih okoliščinah izpolnjen pogoj spregleda pravne osebnosti (8. člen ZGD-1), vendar bi do tega lahko prišlo le v skrajnih, deviantnih in kaznivih primerih. Iskanje drugih argumentov, ki bi vodili k temu, da zastaranje teče šele s pravnomočno določitvijo deležev v skupnem premoženju (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 1216/2008 z dne 21. junija 2012) ali skozi razlago določbe 358. člena OZ, ki določa, da zastaranje med zakoncema ne teče, bi istočasno negiralo osnovni koncept ločenosti pravne subjektivitete družbe in njenega družbenika.
Ob tem velja navesti še, da predstavlja »brezplačno« delo zakonca, če ni organizirano v obliki t.i. kratkotrajnega dela kot ga določa ZPDZC-1, eno od nezakonitih oblik dela. Zaradi dejstva, da prisilni predpisi omejujejo vsakršno obliko dela izven reguliranih oblik dela, se v zvezi s tem zastavlja vprašanje, ali bi bil zahtevek iz opravljanja dela izven reguliranih in zakonsko predvidenih oblik sploh izterljiv. Opravljanje dela izven zakonsko urejenih oblik je namreč v nasprotju s prisilnimi predpisi.[18]
Drugače kot v predhodno obravnavanih primerih je potrebno položaj zakoncev presojati, ko oba zakonca prispevata k ustanovitvi družbe in ju je mogoče šteti kot skupna imetnika poslovnega deleža. Vedno obstaja možnost, da zakonca že ob ustanovitvi družbe odkrito nastopata kot družbenika in pridobita vsak svoj poslovni delež, vendar je v praksi tak način prispevanja v ustanovni kapital družbe redek.
Do nastanka poslovnega deleža kot skupno imetništvo lahko pride v primeru ustanovitve družbe v času trajanja zakonske zveze ali z njo izenačenega razmerja, ali v primeru dokapitalizacije družbe, katere poslovni deleži predstavljajo posebno premoženje enega zakonca iz skupnega premoženja obeh zakoncev (položaj v katerem se zgodi skupno imetništvo sicer lahko nastane tudi v primeru dedovanja). V takem primeru uresničujeta pravice in odgovarjata za obveznosti iz poslovnega deleža skupno (480. člen ZGD-1).
Nastanek skupnega premoženja ni vezan na morebitno soglasje zakoncev glede tega, da poslovni delež štejeta kot skupno premoženje.[19] To potrjuje tudi sodna praksa,[20] ki se je izoblikovala v primerih delitve skupnega premoženja v primeru samostojnega podjetnika v zvezi z osnovnimi sredstvi, kupljenimi v času trajanja zakonske zveze, analogno pa jo je mogoče upoštevati tudi glede poslovnih deležev v gospodarski družbi.
V Sodbi II Ips 482/2001 z dne 10. 04. 2002 je sodišče odločilo, da: »Za nastanek skupnega premoženja ni bistvena volja oziroma soglasje zakoncev, da neko premoženje pridobita kot skupno premoženje. To je treba upoštevati tudi v primeru samostojnega podjetnika in njegovega osnovnega sredstva, ki je bilo kupljeno v času zakonske zveze z dohodki iz dela«.
Smiselno enako interpretacijo je podalo sodišče v sodbi I Ips 905/2008 z dne 22. 10. 2009, ko je navedlo: »Na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo pridobi družbenik poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo. Ker lahko poslovni delež pripada eni ali več osebam, je lahko tudi del skupnega premoženja zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, a le v primeru, če je bil osnovni vložek dan iz sredstev skupnega premoženja. V skupno premoženje pravdnih strank lahko spada le poslovni delež v družbi, ne pa sama družba, ki je samostojen pravni subjekt, ali premoženje te družbe«.
Ob navedenem velja vendarle opozoriti, da lahko zakonec tudi med trajanjem zakonske zveze pridobi svoje posebno premoženje, in sicer takrat, ko niso dani in izpolnjeni pogoji za nastanek skupnega premoženja.
ZZZDR ne omogoča nastanka posebnega premoženja, tudi če bi zakonec na posebnem računu zgolj na svoje ime nalagal sredstva, če gre za sredstva, ki izvirajo iz skupnega premoženja ali iz dela zakonca. Zakonec lahko kljub temu med trajanjem zakonske zveze pridobi posebno premoženje tudi iz naslova dela, če drugi zakonec ni v nobeni obliki in na noben način sodeloval pri pridobitvi ali ohranitvi skupnega premoženja. Posebno premoženje zakonca lahko v času trajanja zakonske zveze »nastane le na podlagi posebej predvidenih naslovov, ki omogočajo nastanek posebnega premoženja, na podlagi dedovanja, daril temu zakoncu, odškodnine za nepremoženjsko škodo kot rezultat posebnega premoženja«.[21]
Poudariti pa velja, da skupno imetništvo zakoncev na poslovnem deležu ni omejeno niti z določbo 473. člena ZGD-1, da ima družba lahko največ 50 družbenikov, drugi družbeniki pa nastanku skupnega imetništva na poslovnem deležu ne morejo nasprotovati. Do skupnega premoženja ne bi prišlo le v primeru, če bi pred ustanovitvijo zakonca razdelila svoje premoženje in le-tega ločeno (ali zgolj eden od njiju) vložila v družbo.[22]
Skupno imetništvo – gre za položaj, ko zakonca svoje pravice iz poslovnega deleža izvršujeta zgolj skupaj. »Zakon loči dve razmerji: med samimi imetniki istega poslovnega deleža (notranje razmerje) in med imetniki in družbo (zunanje razmerje). Za zunanje razmerje zakon ne sprejema niti solidarnosti, soimetništva po idealnih delih po vzorcu solastnine, temveč pravila, ki veljajo za premoženjsko skupnost. V notranjem razmerju je dopustna kakršna koli razdelitev[23]«. Zaradi navedenega pravila v razmerju do družbe nastopa le tisti partner, ki je v poslovnem registru vpisan kot imetnik poslovnega deleža. Glede na določbo 52. člena ZZZDR zakonca s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Preostali družbeniki pri tem ne vedo in niso dolžni vedeti, ali tak družbenik s soglasjem preostalega skupnega imetnika poslovnega deleža sploh razpolaga oz. običajno niti niso seznanjeni s tem, kdo to je.
Poznavanje obravnave poslovnega deleža kot skupnega premoženja zakoncev in pravil v zvezi z delitvijo tega premoženja je pomembno z vidika varovanja pravic zakonca, ki ni vpisan kot imetnik poslovnega deleža. »Problem za zakonca, ki se ne vodi kot družbenik, nastane, če drugi zakonec kot družbenik poslovni delež samovoljno odsvoji. Svojo pravico lahko prizadeti zakonec uveljavlja proti tretjemu samo, če tretji ni v dobri veri, torej če je vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika (tretji odstavek 72. člena SPZ).«[24]
Zanimivo je tudi stališče, da lahko prezrti zakonec svoje interese zavaruje tudi tako, da od družbe zahteva vrnitev vložka, ki ga je drugi zakonec vložil vanjo iz skupnega premoženja brez soglasja prezrtega zakonca. Pri tem je potrebno najprej ugotoviti, ali je bil vložek sploh financiran iz skupnega premoženja oz. ali je bil izveden brez soglasja zakonca.[25] Takšno razmerje je predmet presoje po določbah 73. člena OZ, ki se nanaša na vprašanje pogodb, ki jih sklene neupravičena oseba – torej je taka pogodba lahko predmet izpodbijanja, če jo upravičena oseba odobri. Podobno je določeno tudi v 185. členu nemškega BGB, ki veljavnost pogodbe veže na naknadno odobritev neupravičeno zastopane osebe. Za uveljavljanje sankcije izpodbijanja velja splošni, petletni zastaralni rok. Sankcija je torej »spregled« take pogodbe, pri čemer ima stranka, s katero je bila pogodba sklenjena, pravico od pooblaščenca brez pooblastila zahtevati povrnitev škode.
Pri takem stališču se pojavljajo določena vprašanja in pomisleki. Predvsem je pomembno, kdo je stranka, s katero je pogodba sklenjena, saj je v zvezi s povračilom škode pomembno, ali se v zvezi s tem uporabljajo določbe OZ ali ZGD-1.
Pri tem se predvsem v zvezi z odgovornostjo družbenikov ob ustanovitvi (479. člen ZGD-1) postavlja vprašanje, ali ni nenazadnje tudi družba sama v razmerju do imetnika poslovnega deleža »dobroverni tretji«, ki mora biti v pravnem prometu varovan na način, da se lahko zanese, da je volja tistega, ki je vpisan kot imetnik poslovnega deleža, oz. nastopa kot ustanovitelj, ustrezno izražena in da ta razpolaga s potrebnimi pooblastili.
Slednji pomislek je skladen tudi s stališčem, da je pravni posel razpolaganja s skupnim premoženjem, za katerega zakonec ne pridobi soglasja drugega zakonca, izpodbojen,[26] razen v primerih, ko je drugi sopogodbenik v dobri veri.[27]
Vprašanje skupnega premoženja pa je moč urediti že v družbeni pogodbi. »Tako bi bilo mogoče v pogodbi o ustanovitvi d.o.o. določiti, da lahko postane družbenik le tista oseba, ki je pred tem izvedla delitev zakonskega premoženja in vložila v družbo svoje posebno premoženje. S tem se je mogoče izogniti morebitnim zapletom zaradi delitve deleža.«[28]
[1] Ščernjavič Iztok, Hudej Jasna, Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik, 2015, št. 72, str. 18 (v nadaljevanju: Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem).
[2] Udeležba zakoncev v kapitalskih gospodarskih družbah, str. 1699.
[3] Ibidem.
[4] Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, str. 18.
[5] Uradni list RS, št. 32/14 s spremembami in dopolnitvami.
[6]Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, str. 18.
[7]Udeležba zakoncev v kapitalskih gospodarskih družbah, str. 1699.
[8]Ibidem.
[9]Ibidem.
[10]Dugar Gregor, Vlaganja zakonca v podjetje drugega zakonca, Zbornik v čast Karla Zupančiča: družinsko in dedno pravo pred izzivi prihodnosti: zbornik znanstvenih razprav v čast 80. rojstnega dne zaslužnega profesorja dr. Karla Zupančiča, Pravna fakulteta, Ljubljana 2014, str. 207-208
[11]Obligacijski zakonik v 346. členu določa splošni zastaralni rok 5 let. Splošni zastaralni rok, ki ga določa nemški BGB (Bürgerliches Gesetzbuch in der Fassung der Bekanntmachung vom 2. Januar 2002 (BGBl. I S. 42, 2909; 2003 I S. 738), das durch Artikel 3 des Gesetzes vom 24. Mai 2016 (BGBl. I S. 1190), URL: http://www.gesetze-im-internet.de/englisch_bgb/german_civil_code.pdf, 25.julij 2016) v 195. členu znaša 3 leta.
[12]BGB, 818. člen, 3. odstavek.
[13]Lipkin Gorman v Karpnale [1988] UKHL 12 (06 June 1991), URL: http://www.bailii.org/uk/cases/UKHL/1988/12.html, 25. julij 2016, obiskano 25 julij 2016.
[14]8. člen ZGD-1.
[15]Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, str. 18.
[16]Šinkovec Janez, Pravna oseba, Podjetje in delo, št. 3/1994 in 4/1994, str. 209 in 354.
[17]Glej 37. člen OZ: Predmet obveznosti je nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. 86. člen OZ: pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.
[18]Udeležba zakoncev v kapitalskih gospodarskih družbah, str. 1699.
[19]Ibidem.
[20]Ibidem.
[21]Ibidem.
[22]Bohinc Rado, Ilešič Marko, Ilešič Mirko, Ivanjko Šime, Kocbek Marijan, Pivka Hilda Marija, Puharič Krešo, Turk Ivan, Zabel Bojan, ZGD s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, stran 650 (v nadaljevanju: ZGD s komentarjem).
[23]Udeležba zakoncev v kapitalskih gospodarskih družbah, str. 1699–1712.
[24]Ibidem.
[25]»Teorija družinskega prava v primeru, ko zakonec razpolaga s predmeti skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, govori o izpodbojnosti pravnega posla, medtem ko sodna praksa o izpodbojnosti pogodbe« – glej Podjetniško premoženje zakoncev, str. 39.
[26]Zupančič Karel, Žnidaršič Viktorija, Dedno pravo, Uradni List Republike Slovenije, 2009, str. 74 (v nadaljevanju: Dedno pravo); Sodba II Ips 497/2006 z dne 17.04.2009 sodba II Ips 544/92 z dne 25.02.1993, II Ips 198/93 z dne 08.12.1993, II Ips 406/2001 z dne 21.03.2002, II Ips 358/2006 z dne 31.08.2006.
[27]Udeležba zakoncev v kapitalskih gospodarskih družbah, str. 1699–1712.