Podaritev poslovnega deleža je poleg oporočnega razpolaganja in prenosa na podlagi dedovanja, verjetno najpogostejša oblika prenosa poslovnega deleža med sorodstveno povezanimi osebami.
Razumevanje predvsem davčnih vidikov podaritev kot oblik neodplačanega prenosa poslovnega deleža je z vidika razvoja podpornega in družinskimi podjetjem prijaznega normativnega okolja pomembno, saj je ena od temeljnih usmeritev Resolucije Evropskega parlamenta o družinskih podjetjih v Evropi ravno v tem, da poziva države članice (točka 9) k taki obravnavi dediščin in daril, da tovrsten način prenosa poslovnih deležev med družinskimi člani za slednje ne bo predstavljal nepotrebnih finančnih bremen in omejeval njihovega bodočega podjetniškega udejstvovanja.
Za obravnavo podaritve poslovnega deleža so relevantne določbe:
Darilna pogodba je najbolj tipična oblika neodplačnega prenosa oz. podaritev premoženja. Urejena je v členih od 533 do 545 OZ. Bistvo darilne pogodbe je, da se z njo darovalec zaveže na obdarjenca, ki je druga oseba, neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico v breme svojega premoženja, s čimer je obdarjenec obogaten. Obdarjenec mora pri tem izjaviti, da se z obdaritvijo strinja (533. člen OZ).
Obligacijsko pravo pozna tudi t.i. vzajemna darila. Takrat tudi obdarjenec obogati darovalca, pri čemer se kot darilo šteje le presežna vrednost darila (535. člen OZ). Z vidika prenosa poslovnega deleža je zanimiva tudi obravnava morebitnih napak, zaradi katerih nastane škoda obdarjencu. V takem primeru darovalec odgovarja za škodo, če je za napako vedel oz. bi moral vedeti in na to ni opozoril obdarjenca (537. člen OZ). Pri prenosu poslovnega deleža se pojavi vprašanje, kaj bi lahko predstavljala napaka zaradi katere bi obdarjencu lahko nastala škoda. Glede na jasno stališče glede ločenosti pravne subjektivitete družbe in njenega lastnika,[1] si je tak primer tudi težko predstavljati. V najslabšem premeru bi namreč šlo za to, da bi bil predmet podaritve poslovni delež v družbi, ki bi bila insolventna, vendar zaradi tega obdarjenec sam po sebi ne bi trpel (razen v posebnih primerih[2]) škode.
[1] »Pravna oseba je subjekt pravnih razmerij, ki je ločen (odlepljen) od fizičnih oseb, ki jo sestavljajo. Pojem pravne osebe premoženjskega prava počiva na osamosvojitvi osebnostne (in s tem tudi lastninske) predstave v pravnem prometu ne glede na člane (tudi kot lastniške upravičence). Tako je pravna oseba “abstrahiran” osebnostni in lastninski substrat, ki je povsem avtonomen in sposoben nosilec lastninskih razmerij«; Berden Andrej, Prispevek k teoriji pravne osebe I, Pravna praksa, 1999, št. 27-28, str. I-XII. Podobno tudi Korporacijsko pravo: pravni položaj gospodarskih subjektov, str. 157.
[2] Tak primer je npr. ne-podaja mnenja in ne-odločanje lastnikov o ukrepih finančnega prestrukturiranja kot jih določa 35. in 36. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Uradni list RS, št. 13/14 s spremembami in dopolnitvami).
Povezane teme: Družinska Podjetja, Nasledstvo