Sklenitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavljata dva ključna delovnopravna dogodka.
Pogodba o zaposlitvi se praviloma sklepa za nedoločen čas.
Zakon o delovnih razmerjih navaja, da je temeljna oblika pogodbe o zaposlitvi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Če čas trajanja pogodbe ni določen ali pa pogodba za določen čas ni sklenjena v pisni obliki z dnem nastopa dela, se domneva, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas.
Posebnosti, ki jih določa zakon pa so pogodba za določen čas, pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, pogodba o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del, pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela na domu in pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku.
Spremembo pogodbe o zaposlitvi lahko predlaga tako delodajalec kot tudi delavec. V določenih primerih se sprememba pogodbe o zaposlitvi izvede s sklenitvijo nove pogodbe, v drugih primerih pa zadostuje aneks k pogodbi o zaposlitvi.
Ves čas trajanja delovnega razmerja moramo biti pozorni na številne okoliščine, ki zahtevajo spremembo pogodbe o zaposlitvi, bodisi s sklenitvijo nove pogodbe ali zgolj z aneksiranjem stare pogodbe. Ob spremembi pogodbe o zaposlitvi prav tako ne smemo pozabiti na pravice delavca. Med drugim ga je z besedilom spremenjene pogodbe o zaposlitvi potrebno seznaniti že nekaj dni pred podpisom. Prav tako je neveljavna morebitna ustna sprememba pogodbe o zaposlitvi.
Konkurenčna klavzula je določba, ki jo vsebuje pogodba o zaposlitvi, kadar delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Klavzulo je treba izraziti v pisni obliki. Konkurenčna klavzula pomeni prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (a ne velja za primere, ko je krivda za prenehanje delovnega razmerja na strani delodajalca). Konkurenčna klavzula mora biti odplačna, z razumnimi časovnimi omejitvami in ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca.
Konkurenčna prepoved pa je opredeljena že v ZDR in je v pogodbi o zaposlitvi ni potrebno posebej dogovarjati. Med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo oziroma bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.
Pravice delavcev so zapisane v različnih zakonih, kolektivnih pogodbah in tudi v sami pogodbi o zaposlitvi. Pravice, določene v kolektivnih pogodbah in pogodbi o zaposlitvi, morajo biti ugodnejše od pravic, ki jih določa zakon.
Vsem delovnim razmerjem pa so skupne sledeče pravice: pravica, da delodajalec delavcu zagotavlja delo, pravica do varnih delovnih razmer in pravica do varovanja delavčeve osebnosti in zasebnosti.
Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (ZDR-1).
Pri tem velja, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane in objavljene pogoje za opravljanje dela.
ZDR-1 sicer zahteva pisnost pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec. Pri tem pa ZDR-1 izrecno določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja domneva, da delovno razmerje obstoji, če obstajajo njegovi elementi.
Če v pogodbi o zaposlitvi za določen čas razlog za sklenitev pogodbe ni naveden, je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom in to posledično pomeni, da je sklenjena za nedoločen čas.
Vir: VSRS Sodba in sklep VIII Ips 87/2017
ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati polega ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel.
Vendar to ne pomeni, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi navedenega določila ne vsebuje, pride avtomatično do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas.
Domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, je podana le v primeru, ko čas trajanja (ne pa razlog) ni pisno določen in če pogodba za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela.
Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev.
Vir:VSRS sklep VIII Ips 251/2015
Delodajalec ima glede na potrebe delovnega procesa, glede na organizacijo dela in z namenom racionalizacije poslovanja ter upoštevaje razmere na trgu pravico s splošnim aktom po lastni presoji spremeniti poimenovanje delovnih mest, spremeniti zahteve za zasedbo delovnih mest in določiti drugačne pogoje za napredovanje, kar lahko privede do spremenjenega vrednotenja delovnih mest in posledično do nižjih osnovnih plač.
Vendar s takšnim ravnanjem ne more posegati v že pridobljene pravice delavcev niti ne more enostransko posegati v sklenjene pogodbe o zaposlitvi.
Pogodbe o zaposlitvi se lahko spremenijo le s soglasjem posameznega delavca ali v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.
Vir: VDSS sodba X Pdp 829/2009
Za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu delavca ni odločilen le goli pisni zapis delovnih nalog za določeno delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi in aktu o sistemizaciji.
Pogodba o zaposlitvi in akt o sistemizaciji bi praviloma morala pokrivati dejansko izvrševanje delovnega razmerja. Če pa ga ne, je možno dokazovati in dokazati nasprotno. Če pride zgolj do formalne spremembe sistemizacije, vendar se v resnici potreba po delu ni v ničemer spremenila, ne obstaja poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Vir: Sodba VIII Ips 224/2012, enako tudi VIII Ips 226/2012
V kolikor pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi, tak ustni dogovor velja.
Pisna oblika pogodbe namreč ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi.
Skladno s sodno prakso so veljavni naknadni ustni dogovori o posameznih sestavinah pogodbe o zaposlitvi, med katere sodi plača. ZDR namreč določa, da dejstvo, da stranki ne skleneta pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če ne izrazita v pisni obliki vseh sestavin pogodbe o zaposlitvi, ne vpliva na veljavnost pogodbe o zaposlitvi.
Bistvo konkurenčne klavzule je v tem, da se lahko delavcu v pimeru pridobivanja določenih znanj, vez, povezanih s poslovanjem deloadajalca – za določen čas po prenehanju delovnega razmerja prepove opravljanje konkurenčne dejavnosti.
ZDR-1 posebej ureja konkurenčno prepoved in posebej konkurenčno klavzulo.
V prvem primeru gre za prepoved konkurenčne dejavnosti delavca (brez soglasja delodajalca) v času njegove zaposlitve in za odškodninsko odgovornost delavca v primeru kršitve te prepovedi v drugem primeru pa gre za prepoved konkurenčne dejavnosti po prenehanju delavčeve zaposlitve, ki jo delavec in delodajalec lahko ob izpolnjenih pogojih pogodbeno uredita kot pogodbeno konkurenčno klavzulo.
Samo za primer dogovorjene konkurenčne klavzule ZDR predvideva tudi dogovor o plačilu denarnega nadomestila, spoštovanje konkurenčne prepovedi v času trajanja zaposlitve pa se uvršča med redne obveznosti delavca, za spoštovanje katerih posebno nadomestilo ni predvideno.
V skladu s temi zakonskimi določbami je potrebno razlagati tudi določbe pogodbe o zaposlitvi, čeprav nosijo le naslov „konkurenčna klavzula“ dejansko pa se nanašajo tako na konkurenčno prepoved, kot na konkurenčno klavzulo.
V času trajanja delovnega razmerja konkurenčna prepoved velja neposredno na podlagi zakona, kar je izhaja iz 39. člena ZDR – 1 in ravno po tem se razlikuje od konkurenčne klavzule, ki se nanaša na čas po prenehanju delovnega razmerja in le v primeru, da se stranki zanjo dogovorita s pogodbo o zaposlitvi.
Spoštovanje konkurenčne prepovedi spada med temeljne obveznosti delavca.
Vir: VSRS Sodba VIII Ips 97/2018
V primeru, če delavec krši konkurenčno klavzulo, ima delodajalec možnost odškodninskega zahtevka po določbah ZDR in ne v celoti le po določbah OZ, ki so za delavca strožje.
V primeru prepovedi konkuriranja med trajanjem delovnega razmerja (konkurenčna prepoved) sicer ZDR res predvideva, da delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, ki je nastala z delavčevim ravnanjem, vendar to ne pomeni, da je določba kogentne narave in torej izključuje druge pravice delodajalca, še manj pa, da ta določba velja tudi v primeru dogovora o konkurenčni klavzuli in bi jo bilo treba razlagati tako, da je tudi v primeru nespoštovanja konkurenčne klavzule mogoče od delavca zahtevati le povrnitev škode v obliki (pavšalne) odškodnine.
V primeru ravnanja v nasprotju s konkurenčno klavzulo se delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi lahko dogovorita tudi za pogodbeno kazen.
Namen zakonske prepovedi konkurence je ravno v tem, da delavec v času zaposlitve ne sme brez soglasja delodajalca ustanavljati gospodarskih družb z enako dejavnostjo kot delodajalec ali opravljati poslov kot samostojni podjetnik, če je v okviru svojih delovnih obveznosti pri delodajalcu zadolžen tako dejavnost in take posle opravljati za delodajalca.
Po določbah 37. člena ZDR-1 in 39. člena ZDR-1 se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca in da med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez soglasja delodajalca na svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.
Ustava RS prepoveduje dejanja nelojalne konkurence, kamor spada tudi ravnanje v nasprotju s prepovedjo konkurenčne klavzule, in sicer tako za posameznika, ki z okoriščanjem znanj konkurira in škoduje delodajalcu, za katerega je prej delal, kakor tudi za novega delodajalca, za katerega dela posameznik kljub prepovedi.
Ta zaščita pa ni absolutna, zlasti v konkurenci s pravico do proste izbire zaposlitve in je tudi glede na določbe ZDR, ki se nanašajo na prepoved konkurence (in glede na določbe pogodbe o zaposlitvi) omejena le na pravico do odškodnine.
Delodajalec torej ne more prepovedati delavcu opravljanje dela pri drugem delodajalcu, temveč zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule lahko zahteva le odškodnino.
ZDR določa, da se konkurenčna klavzula lahko dogovori najdlje za obdobje 2 let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga, ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca.
Med temi primeri prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni redne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, zato v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga delavca ne veže konkurenčna klavzula in zato ni upravičen do denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.
Sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne, da bi bilo določeno delovno mesto ni mogoče ohraniti, saj je jasno, da delodajalec nima potrebe za nadaljevanje delovnega razmerja pod takimi pogoji. Ker delodajalec ne more obdržati delavca le v “delovnem razmerju”, brez opredelitve, na katerem delovnem mestu in če tudi dejansko nima delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudil delavcu, je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga edina zakonita rešitev.
Povezane teme: Delovno pravo