S prehodom na sistem tržnega gospodarstva so se tudi pri nas začeli oblikovati centri podjetniške dejavnosti in kapitala, ki so v rokah posameznih zasebnih subjektov. Ti uspešni posamezniki se soočajo s tipičnimi izzivi, ki so v svetu prepoznani kot izzivi družinskih podjetij. Odgovornost podjetnika je, da v času, ko še ima možnost in vpliv v podjetju in družini, postavi ustrezne strukture in pravila delovanja, ki uravnovešajo večkrat nasprotujoči si sili, ki težita k dolgoročno uspešnemu delovanju podjetja in k negovanju »zdravih« odnosov med člani družine.
V svetu obstajata dve tipični opredelitvi pojma družinsko podjetje: prva temelji na dejstvu, da gre za podjetja, ki so v popolni ali večinski lasti posamezne družine; po drugi ustreza definiciji družinskega podjetja tisto podjetje katerega lastništvo je v rokah posamezne družine najmanj dve generaciji in katerega upravljanje je pod vplivom interesov te družine.[i]
Pri tem dejstvo, da gre za družinsko podjetje še ne pomeni, da gre podjetja z nizkim prometom ali majhnim številom zaposlenih. Poznamo kar nekaj velikih korporacije, ki so obvladovane s strani posamezne družine. V ZDA zaposluje 150 največjih družinskih podjetij (prve tri med njimi so WalMart, Ford Motor Co., Cargill, Inc.), kar 5.810.880 ljudi. Dobra tretjina od njih je uvrščena v borzno kotacijo.[ii] V Evropi so kot družinska podjetja upravljane številne družbe z zvenečimi imeni kot so Porsche, Henkel, Benetton…
Družinska podjetja so za širše gospodarstvo in konkurenčnost posameznega okolja nadvse pomembna. Ocenjuje se, da naj bi bilo v Evropski uniji 17 milijonov družinskih podjetij, ki zaposlujejo 45 milijonov delavcev ter ustvarijo 65% celotnega bruto domačega proizvoda in delovnih mest.[iii] V odstotkih je številka podobna tudi v ZDA.[iv]
Spričo navedenega se pomena družinskega podjetništva za konkurenčnost in razvoj posameznih okolji zaveda tudi zakonodajalec. V Evropski uniji sta bili z namenom spodbujanja družinskega podjetništva sprejeti pobudi »Action Plan on entrepreneurship«, katerega osrednji cilj je usmerjen v spodbujanje podjetniškega okolja in rast družinskih podjetij, ter pobuda namenjena spodbujanju nasledstva v družinskih podjetjih.[v]
V nasprotju s splošno definicijo uspešnega podjetja kot tistega, ki dosega materialno vrednost za lastnike, je uspeh v družinskih podjetjih širše definiran in pogojen z doseganjem vsaj dveh kategorij in sicer: ustvarjanje vrednosti kot take in uspešen prenos in nadaljevanje družbe v prihodnje generacije.
Različnost interesov še najbolje ponazarja porazdelitev interesnih sfer, ki se porajajo znotraj družinskih podjetij.[vi] Ti predstavljajo vzvode, ki opredeljujejo naravo upravljavskih in poslovnih odnosov in zakonitosti v družinskih podjetjih. Gre za interese, ki izvirajo iz lastništva podjetja, družine in same dejavnosti podjetja.
Konflikt med člani družine, do katerega pride zaradi vpetosti v različne interesne sfere lahko ponazorimo s primerom dveh družinskih članov, ki sta lastnika družinskega podjetja. Edina razlika med njima je, da je eden v družbi zaposlen, drugi pa ne. Njuna percepcija glede podjetja bo zaradi tega po vsej verjetnosti različna. Prvi član družine, ki je v družbi zaposlen je v vsakodnevnem stiku z dnevnimi priložnostmi, težavami, razvojem družbe ipd. in je na omenjene kategorije tudi pretežno osredotočen. Na drugi strani je družinski član, ki je zgolj solastnik podjetja in v družbi ni zaposlen, fokusiran na dividendni donos, neozirajoč se na dnevno dinamiko delovanja podjetja. Brez dvoma bosta omenjeni osebi vlogo in namen družinskega podjetja dojemali različno, odvisno od tega v katero od zgornjih vlog sta pretežno vpeta.
Specifičnost odnosov v družinskih podjetjih pogojuje tudi posebnosti v kapitalski strukturi družbe. Zaradi tendence družinskih podjetij po izplačevanju dividend (delitev donosov) z namenom zadovoljevanja interesov vseh družinskih članov, je stopnja zadolženosti (razmerje med lastniškim in dolžniškim kapitalom) v družinskih podjetjih višja kot v drugih.[vii]
Točka preloma, ko se začne podjetje dokončno opredeljevati kot družinsko podjetje, je trenutek umika podjetnika, ki je podjetje osnoval, in prepuščanje funkcij v podjetju potomcem.
Razvoj v družinsko podjetje je odvisen od osebnostnih lastnosti podjetnika, osebnostnih lastnosti potomcev, usposobljenosti potomcev za delo v podjetju, pripravljenosti oziroma želje potomcev sprejeti naloge v podjetju ipd.
Tveganja ob prehodu so številna, zaradi tega ne preseneča, da statistično gledano samo 30 % družb preživi medgeneracijski prehod na prvo naslednjo generacijo potomcev (beri: drugo generacijo) ter da samo 10 % družb preživi prehod na tretjo generacijo.[viii] Tudi sicer velja, da je prehod na tretjo generacijo najbolj problematičen.
Raziskava[ix], ki je bila v zvezi z dejavniki uspeha družinskih podjetij opravljena, je pokazala, da je uspešnost le teh pogojena s stopnjo sposobnosti upravljati naslednjih pet dejavnikov, ki so v družinskih podjetjih prisotni in sicer:
Jasna razmejitev navedenih resursov družinskega podjetja in spodbujanje njihove usklajenosti (strukturiranje) naj bi znatno povečalo konkurenčno prednost in možnost uspeha družinskih podjetij v primerjavi s podjetji, ki ni v lasti družin.
Z urejanjem odnosov družinskih podjetjih posegamo v naravni konflikt med interesi družine/posameznikov in interesi podjetja. Zato je nujno opredeliti, kaj v konkretnem primeru omenjeni interesi so, ter predvideti, kateri so najbolj izraziti medsebojni konflikti oziroma nasprotja. Taka opredelitev predstavlja temelj, na katerem je mogoče graditi strukturo odnosov in zakonitosti, ki omogočajo sobivanje in uravnoteženost racionalnih podjetniških interesov in emocionalnih vzgibov posameznikov članov družine.
Vsebina odnosov in zakonitosti so v posameznih podjetjih in družinah različne in jih je treba vsakič znova identificirat. Kljub temu so tipične vsebine s katerimi se družinska podjetja ukvarjajo pri vzpostavljanju strukture, ki jim omogoča dolgoročni uspeh: planiranje nasledstva, opredelitev pravil prenosa lastništva izven družinskega kroga, določitev kriterijev izbire poslovodstva, opredelitev vloge članov družine v družbi, dividendna politika (politika izplačevanja dobičkov), prenos družinske kulture, zaposlovanje družinskih članov, nagrajevanje družinskih članov, zaposlenih v družbi, določanje nivoja izobrazbe in izkušenj, ki so potrebne za delo v družinskem podjetju, vloga oseb, ki so vstopile v družino, struktura odločanja (družinski odbor, poslovni odbor družine, upravni odbor družbe), itd.
Igor Pirc, univ. dipl. prav., MBA
[i] http://www.mba.ufm.edu.gt/journalofmanagement/content/mayo07/ENG_GABYSERFER.pdf
[ii] http://www.familybusinessmagazine.com/top150.html
[iii] http://www.iefamiliar.com/empresafam/datos.asp
[iv] http://www.ffi.org/fbrDefault.asp
[v] Mr. Erkki Liikanen Member of the European Commission, responsible for Enterprise and the Information Society “Family business in the Enterprise Economy” Workshop by European Group of Owner managed and Family Enterprises (GEEF) at European Parliament Brussels, 26 November 2003; http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/03/577&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en
[vi] Renato Tagiuri and John Davis, “Bivalent Attributes of the Family Firm” (working paper, Harvard Business School, Cambridge, MA, 1982).
[vii] Debt and Entrenchment: Evidence from Thailand and Indonesia; Pramuan Bunkanwanichay Jyoti Gupta; Rokoh; Rokhim.
[viii] Family Business Magazine, http://www.familybusinessmagazine.com.
[ix] David Sirmon and Michael Hitt; Entrepreneur Media, Inc.
Povezane teme: Družinska Podjetja, Družinsko podjetje - definicije