Zloraba prevladujočega položaja s strani malega delničarja

7. julija, 2006

Zloraba prevladujočega položaja s strani malega delničarja

zloraba prevladujočega položaja

Prevladujoči položaj in zloraba le-tega

Za pravilno razumevanje problematike prevladujočega položaja je potreba uvodoma na kratko opredeliti temeljna pojma, ki sta substat kasnejšim izvajanjem: Prevladujoči položaj in zloraba prevladujočega položaja.

Pojem prevladujočega položaja v konkurenčnem pravu Evropske unije opredeljuje 82. člen Pogodbe o ustanovitvi evropskih skupnosti (v nadaljevanju: PES).

Omenjeni 82. člen PES izpeljuje splošne cilje 3. člena PES in je orodje za nadzor zlorabe monopolne moči. Vsebuje elementa prevlade in zlorabe. O prevladi govorimo, ko je konkurenca omejena zaradi prisotnosti podjetja na trgu, o zlorabi pa, ko je ravnanje tega podjetja, ki ovira delovanje dotlej obstoječe konkurence ali krepitev konkurence. Določba pa prevladujočega položaja ne prepoveduje, pač pa le njegovo zlorabo. Podjetje, ki ima prevladujoči položaj mora biti pri ravnanju na trgu tako posebej odgovorno in mora vse svoje odločitve preverjati z vidika ali s svojimi odločitvami kakorkoli vpliva na konkurenco na skupnem trgu. Pri uporabi 82. člena PES moramo torej ugotavljati:

  • ali obstaja obvladujoči položaj enega ali več podjetij na Skupnem trgu ali njegovem pretežnem delu;
  • ali je prišlo do zlorabe prevladujočega položaja;
  • ali utegne biti zaradi zlorabe prevladujočega položaja prizadeto trgovanje med državami članicami.

Pojem podjetja kot organizirane gospodarske enote

Za umestitev problematike malih delničarjev v kontekst zlorabe prevladujočega položaja je ključna opredelitev pojma podjetja, kot subjekta na katerega se 82. člen PES izrecno nanaša.

V splošni korporacijsko pravni doktrini se podjetja opredeljuje kot organizirano gospodarsko enoto, ki nastopa v zunanji pravni sferi (na trgu) s funkcijo pridobivanja dobička. S pravnega vidika to pomeni, da lahko odnos med podjetjem in družbo opredelimo z ugotovitvijo, da ima gospodarska družba podjetje kot sredstvo za doseganje družbinih ciljev.

Če izhajamo iz zgoraj navedenega stališča ugotovimo, da je podjetje sicer v najožjem pomenu moč enačiti s posamezno gospodarsko družba, da pa lahko sega tudi izven okvirov posamičnega statusno pravnega subjekta in se razteza na vse tiste subjekte, ki skupno delujejo kot organizirana gospodarska enota.

Najočitnejša pojavna oblika organizirane gospodarske enote so povezane družbe.

V slovenskem korporacijskem pravu, ki temelji na izhodiščih nemškega korporacijskega prava, se za povezane družbe štejejo pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju na način, da: ima ena družba v drugi večinski delež; je ena družba odvisna od druge; so koncernske družbe; sta dve družbi vzajemno kapitalsko udeleženi, ali so povezane s podjetniškimi pogodbami.

Vsem zgoraj omenjenim oblikam povezanih družb je skupno, da med njimi obstajajo odnosi, ki vsaj potencialno omogočajo organizirano delovanje na način, ki ga je moč umestiti pod pojem organizirana gospodarska enota.

Do podobnega zaključka nas pripelje obstoječa praksa Sodišča evropskih skupnosti (v nadaljevanju Sodišče) in evropske Komisije (v nadaljevanju: Komisija) iz katere izhaja, da gre v primeru, ko gre za podjetja, ki so med seboj povezana, za konkurenčno pravno enotnost. Če gre za več samostojnih podjetij se torej domneva, da med njimi iz dejanskih razlogov ni konkurence.

Potrditev zgoraj izpostavljenega razmišljanja najdemo tudi v obrazložitvah Komisije, ki jih podala z besedilom na podlagi katerega je potekal javni posvet v zvezi z uporabo 82. člena.

Omenjeni dokument navaja, da 82. člen PES izrecno prepoveduje zlorabo prevladujočega položaja s strani enega ali več podjetij. Uporaba 82. člena torej ni omejena na primere, ko bi bil obvladujoč položaj v domeniti enega podjetja kot pravne enote, pač pa se razteza tudi na primere tako imenovane kolektivne dominance.

Pogoj za obstoj kolektivne dominance v smislu 82. člena PES, ki jo tvorita dve ali več podjetji, je obstoj ekonomske komponente, ki določa da morejo taka podjetja na relevantnem trgu ravnati kot ekonomsko usklajena celota. Pri tem se ne zahteva, da bi družbi na trgu delovali identično v vseh pogledih, pač pa je odločilno ali take družbe lahko sprejemajo skupne odločitve na trgu in delujejo do določene mere neodvisno od svojih konkurentov in potrošnikov.

Obstoj ekonomske enotnosti lahko izhaja iz sporazumov med podjetji kot samostojnimi pravnimi enotami, lahko pa je tak položaj pogojen z obstojem lastniških interesov in podobnih povezav, ki omogočajo koordinacijo med družbami.

Ali družba mati odgovarja za družbe hčerke, pa je vendarle treba ugotavljati vsakič posebej: ko je ugotovila, da je omejevalno ravnanje izpeljala le odvisna družba na lokalni ravni, je Komisija v primeru General Motors uvedla postopek le proti njemu ne glede na to, da bi lahko izhajali s stališča ekonomske celote ozirom s stališča, da odvisna družba ni mogla delovati brez vedenja družbe matere. Podobno je ravnalo Sodišče v primeru Michelin.

Je pa v številnih drugih primerih Komisija naložila kazen plačila denarne kazni odvisnemu in obvladujočemu podjetju, ki sta delovala kot gospodarska enota, ki jo je obvladovalo vodstvo obvladujočega podjetja ali celo samo obvladujoči družbi.

Iz povedanega lahko zaključimo, da 82. člen PES pokriva tudi primere obvladovanja ene ali več odvisnih podjetij in na ta način pokriva tudi kolektivno delovanje.

Zloraba s strani malega delničarja

Umestitev malega delničarja v kontekst zlorabe temelji na zgoraj navedenih izhodiščih. Ozko, tehnično gledano, je zloraba v vsakem primeru posledica ravnanja gospodarske družbe kot pravno relevantnega subjekta katerega odločitve sprejema poslovodstvo družbe.

Vloga delničarjev pri sprejemanju odločitev družbe je pravno omejena, saj npr. ZGD-1, ki povzema okvirno evropsko ureditev, izrecno navaja, da skupščina družbe, ki jo sestavljajo delničarji, ne more odločati o vprašanjih vodenja poslov, razen če tega ne zahteva poslovodstvo.

Izhajajoč iz povedanega bi lahko zaključili, da vloga in ravnanje delničarja ne more imeti za posledico vplivanja na odločitve poslovodstva družbe.  Da temu ni tako je povsem jasno, saj so vzvodi vplivanja navadno neformalni, predvsem pa so, tako kot je razvidno iz zgoraj navedenih primerov, nedvoumno prepoznani s strani Komisije in Sodišča.

Praksa sodišča evropskih skupnosti in komisije

Zloraba ni sporna oz. ne obstoja, ko gre za povezane družbe, ki jih že zaradi obstoja zakonsko kvalificiranih povezav pojmujemo kot organizirano gospodarsko enoto.

To velja tudi v primeru malih delničarjev, ko imajo ti bodisi pravico veta na odločitve večinskega delničarja, bodisi je za sprejem določenih sklepov potrebno soglasje vseh delničarjev (manjšinska preferenčna pravica).

Težje je obstoj prevladujočega položaja ter njegovo zlorabo ugotavljati, ko tak položaj  tvori več pravno samostojnih družb med katerimi ni jasno razvidnih upravljavskih razmerij, kljub temu da ta de facto obstajajo. Pri tem se pojavlja vprašanje postavitve meje, ki razmejuje organizirano gospodarsko enoto od pravno samostojnih družb, ki z »lastno voljo« sprejemajo poslovodne odločitve.

V takih primerih je Komisija odločala predvsem pri uporabi 81. člena PES, ki se nanaša na sporazume, sklepe in usklajena ravnanja, ki bi lahko vplivali na trgovino med državami članicami in katerih namen ali učinek so preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence znotraj skupnega trga.

Komisija je pri tem določilo kriterije, ki omogočajo presojo ali mali delničar glede na okoliščine, ki veljajo pri upravljanju posamezne družbe, de facto izvršuje odločilen vpliv, zaradi katerega ta družba podreja svojo ekonomsko samostojnost temu delničarju in s tem skupaj z njim tvori organizirano gospodarsko enoto.

V primeru Mediobanca/Generali je Komisija ugotavljala kontrolni vpliv malega delničarja, ker naj bi 12,84% glasovalnih pravic Generalija omogočalo kontrolo, saj je bilo iz zapisnikov zadnjih skupščin razvidno, da ostali delničarji v zadnjih petih letih niso spravili skupaj več kot od 13,63% do 21,63% glasov, kar bi po povečanju osnovnega kapitala družbe Generali, ki je sledilo, lahko pomenilo odločujoč (več kot 50% delež na skupščini zastopanega glasovalnega kapitala) delež Generalija, s čimer bi Mediobanca lahko neposredno vplivala na sestavo organov družbe Generali in s tem posredno na odločitve te družbe..

S podobno situacijo se je Komisija srečala v primeru Arjo Wiggins Appleton PLC, ki predstavlja enega najbolj odmevnih primerov v novejši praksi Komisije. V omenjenem primeru, je Komisija ugotovila, da je Arjomari imel 39% delnic v družbi WTA, nobeden od preostalih 107.000 delničarjev pa ne več kot 4%. Arjomari je kot delničar brez večine na ta način izvrševal odločujoč vpliv v družbi WTA.

Z omenjenim primerom je Komisija postavila kriterije za določanje de facto obvladujočega vpliva v družbi. Za kvalifikacijo obvladujočega vpliva morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji: razpršenost delnic med več delničarjev, nizka udeležba delničarjev na skupščinah delničarjev, drugi delničarji ne uživajo ekvivalentnih pravic za pridobitev skupnega nadzora.

Pri obravnavni navedenih primerov moramo imeti pred očmi dejstvo, da je Komisija pri tem odločala izhajajoč iz takrat veljavne Uredbe o nadzoru koncentracij, ki je za družbe relevantna v primerih, ko pride do sprememb v kvaliteti nadzora bodisi v primerih združitev bodisi v primerih pridobitve nadzora.

Obvladujoč položaj pa z razliko od koncentracij, ki bi lahko pomenile nevarnost za učinkovito konkurenco na relevantnem trgu, ni prepovedan.

Glede na predstavljeno prakso Komisije lahko zaključimo, da je izvajanje de facto nadzora s strani malega delničarja s konkurenčno pravnega vidika relevanten, kar pomeni, da je obstoj prevladujočega položaja na podlagi takih odnosov mogoč. Posledično so na tak način povezane družbe dolžne, pri ravnanju na trgu, svoje odločitve preverjati z vidika: ali s svojimi odločitvami kakorkoli vplivajo na konkurenco na skupnem trgu.

Razmerje med 81. in 82. členom PES

Glede na povedano se pojavlja vprašanje razmerja med 81. in 82. členom PES. Oba člena izpeljujeta cilje iz člena 3. g PES in se dopolnjujeta, po drugi strani pa v kontekstu konkurenčnega prava zavzemata vlogi neodvisnih pravnih orodij, ki se uporabljata v različnih primerih.

O odnosu med 81. in 82. členom je Sodišče odločalo v postopku reševanja predhodnega vprašanja v primeru Ahmed Saeed. V konkretnem primeru je odločilo, da je primer lahko podrejen 81. členu ali pa lahko pomeni zlorabo prevladujočega položaja. Sodišče je ugotovilo, da se 81. člen ne uporablja, če usklajeno ravnata podjetji iz sklopa ene ekonomske skupine, sestavljene iz družbe matere in hčerinskih družb.

Podoben zaključek izhaja iz besedila dokumenta, ki ga je izdala Komisija in na podlagi katerega je potekal javni posvet v zvezi z uporabo 82. člena. Iz omenjenega dokumenta izhaja, da člena 81 in 82 zasledujeta isti cilj, zagotavljanje učinkovite konkurence na trgu in se, izhajajoč iz obstoječe prakse sodišča, lahko uporabljata istočasno.

V primerih, ki zadevajo 3. odstavek 81. člena PES, ki se nanaša na dovoljene primere usklajenega delovanja, pa dosledna uporaba določb zahteva, da se določbe 82. člena ne uporabljajo. Tako se lahko obvladujoča družba, oziroma družbe, ki tvorijo ekonomsko celoto, ob izpolnjevanju kriterijev, sklicujejo na izjemo do katere so upravičene na podlagi 3. odstavka 81. člena PES. V takih primerih se 82. člen PES ne uporablja.

Nenazadnje izhaja zaključek o možnosti sočasne uporabe člena 81 in 82 PES tudi iz obvestila Komisije glede uporabe 81. člena PES. Obvestilo navaja, da je podvrženje primera določbam 81. člena PES brez učinka na možnost sočasne uporabe člena 82.

Sklep

Obvladujoč položaj v smislu 82. člena PES lahko na relevantnem trgu zavzema tako posamezna družba kot tudi dve ali več družb, ki tvorijo ekonomsko celoto. Dejstvo obstoja ekonomske celote lahko temelji na pravno pogodbenih temeljih (podjetniške pogodbe), lahko pa izhaja iz kapitalskih povezav med družbami, ki posameznim družbam omogočajo izvajanje vpliva na druge družbe. Izvajanje vpliva pa ni omejeno zgolj na primere, ko ima ena družba v drugi družbi več kot 50% delež glasovalnega kapitala. Mogoča je tudi v primerih, ko dejanske okoliščine omogočajo delničarju z nižjim deležem (mali delničar), da izvaja dejanski vpliv v družbi.

Morebitno dilemo, da gre v primeru izvajanja vpliva s strani kontrolnega delničarja za usklajeno ravnanje v smislu 81. člena PES sta v številnih primerih razrešila Komisija in Sodišče. V zvezi z omenjenim velja enoten zaključek, da podvrženje primera določbam 81. člena PES ne izključuje možnosti sočasne uporabe člena 82 PES. Še več, 81. člen se ne uporablja, če usklajeno ravnata podjetji iz sklopa ene ekonomske skupine, sestavljene iz družbe matere in hčerinskih družb.

Zaključimo lahko, da je izvajanje dejanskega vpliva, ki pomeni temelj za opredelitev ekonomske celote, de facto in ne de iure stanje ter, da je možnost izvajanja dejanskega vpliva odvisna od vsakokratnih okoliščin v katerih se družba nahaja.

Zloraba prevladujočega položaja je torej mogoča tudi s strani malega delničarja, če ta uresničuje svoja upravljavska upravičenja v okoliščinah, ki ga de facto postavljajo v vlogo kontrolnega delničarja.

Povezane teme: Uncategorized

Vprašajte nas

Kontakt

  • This field is for validation purposes and should be left unchanged.