Delodajalec je vsakemu delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, dolžan izplačati regres za letni dopust, najmanj v višini minimalne plače. Izplačati ga mora najkasneje do 1. julija za tekoče koledarsko leto. Upoštevajoč rok izplačila, se lahko izplača tudi v več delih, vedno pa v denarnem znesku.
Najvišji znesek v katerem se določi regres in od katerega še ni potrebno obračunati prispevkov je 70% povprečne plače za predpretekli mesec. Za znesek, ki presega teh 70%, je potrebno plačati prispevke za socialno varnost.
Regres se v skladu z davčno zakonodajo prizna kot davčno priznan odhodek v obračunanem znesku.
Pravica do plačanega dopusta je temeljna socialna pravica, ki je izraz pravice vsakogar do poštenih in ugodnih delovnih razmer. Tej temeljni pravici se delavec ne more odpovedati, niti mu je delodajalec ne sme kratiti. Pravica do plačanega letnega dopusta ima dve plati, in sicer pravico do odsotnosti z dela in pravico do nadomestila plačila za čas te odsotnosti. Denarno nadomestilo gre v breme delodajalca in mora biti ustrezno plači, ki jo sicer prejema.
Po zakonu letni dopust delavcu pripade s sklenitvijo delovnega razmerja. Letni dopust se izračuna na podlagi trajanja zaposlitve v tekočem koledarskem letu.
Trajanje dopusta, ki je daljše od minimalno določenega, se določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.
O odmeri letnega dopusta mora delodajalec delavca pisno obvestiti najkasneje do 31. marca (z obvestilom o odmeri letnega dopusta). Navedeni rok ne pomeni, da delodajalec pri odmeri upošteva le okoliščine, ki so nastopile do tega datuma. Delodajalec mora v pisnem obvestilu upoštevati vse okoliščine, za katere že ob izdaji obvestila ve, da bodo nastopile do izteka tekočega koledarskega leta.
Če nastopi katera od okoliščin po izdaji pisnega obvestila, mora delodajalec ponovno odmeriti letni dopust in delavcu izročiti novo pisno obvestilo o novi odmeri.
Delavec ima pravico izrabiti en dan letnega dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora obvestiti delodajalca najkasneje tri dni pred izrabo. Starši šoloobveznih otrok imajo pravico izrabiti najmanj teden dni letnega dopusta v času šolskih počitnic. Teh dveh pravic se delavcu ne more odreči, če to resneje ne ogroža delovnega procesa.
Letni dopust je mogoče izrabiti v več delih, vendar mora en del trajati najmanj dva tedna.
Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta do konca tekočega koledarskega leta. Delavec je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna letnega dopusta, preostanek letnega dopusta pa (če se za prenos dogovori z delodajalcem) do 30. junija naslednjega leta.
Delavcu, ki ima pravico do celotnega letnega dopusta, pripada tudi celoten regres. Če ima z delodajalcem sklenjeno pogodbo s krajšim delovnim časom, pa mu pravica do regresa pripada sorazmerno z delovnim časom, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi.
Do celega regresa pa so upravičeni delavci, ki delajo krajši delovni čas skladno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisih o starševskem varstvu. Ti delavci imajo enake pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas.
Posebej se pri izračunu upošteva primere, ko delavcu po zakonu ali pogodbi pripadajo dodatni dnevi dopusta.
Regres pripada vsakemu delavcu, ki ima pravico do dopusta, ne glede na to ali letni dopust izrabi ali pa ne (npr. zaradi bolniške odsotnosti). Pomembno je le, da je v delovnem razmerju.
Celoten regres pa dobijo le še tisti, ki so v koledarskem letu zaposleni za polni delovni čas vseh 12 mesecev, ne glede na to ali je zaposlen pri enem delodajalcu ali neprekinjeno pri več delodajalcih.
Če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu.
Ker je vsak delodajalec dolžan zagotoviti le sorazmerni del letnega dopusta, je vsak od njiju dolžan izplačati tudi le sorazmerni del regresa za letni dopust.
Če delodajalec ne izplača regresa se kaznuje z globo od 3.000 do 20.000 EUR, delavec pa ga lahko toži pred pristojnim delovnim sodiščem.
Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, zato je potrebno v primeru neizplačila regresa, tožbo vložiti v roku 5 let.
Če delodajalec tudi po sodbi sodišča ne izplača regresa, lahko delavec poda predlog za izvršbo oz. sodno izterjavo. Če ima delavec plačilno listo, kjer je prikazan in obračunan regres, ki ni bil izplačan, lahko vloži neposredno izvršbo na podlagi verodostojne listine, brez tožbe na delovnem sodišču.
Če delodajalec izplača regres kasneje kot 1. julija oz. 1. novembra (v primerih nelikvidnosti podjetja), je delavec upravičen terjati zakonite zamudne obresti.
Neplačan dopust v Zakonu o delovnih razmerjih ni izrecno urejen. Za pogoje pod katerimi delavec lahko pridobi neplačan dopust se je zato treba dogovoriti v kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi.
Delodajalec delavca ne more poslati na neplačan dopust. Kadar delavec ne dela zaradi razlogov na strani delodajalca, mu namreč pripada nadomestilo plače.
Starševski dopust je dopust, ki je namenjen nadaljnji negi in varstvu otroka neposredno po izteku materinskega dopusta. Pravico ima eden od staršev otroka, oba starša ali druga oseba oziroma eden od starih staršev otroka (pod posebnimi pogoji).
Starševski dopust lahko starša koristita v strnjenem nizu, v obliki polne ali delne odsotnosti z dela. Trajanje starševskega dopusta se ne podaljša pri izrabi v obliki delne odsotnosti iz dela.
Dogovor o načinu izrabe dopusta morata starša predložiti centru za socialno delo, obvestiti pa morata tudi delodajalca. Pravica do starševskega dopusta se uveljavlja na centru za socialno delo.
Res je, da 131. člen ZDR-1 v 131. členu določa, da se regres za letni dopust izplača v enkratnem znesku, vendar izplačilo ni nezakonito, če delodajalec izplača regres v več obrokih.
Potrebno je upoštevati, da obveznosti delodajalca niso samo v plačilu plač, regresa in prispevkov, ampak tudi v tem, da delodajalec v primeru dalj časa trajajočih likvidnostnih težav pravočasno izvede ustrezne ukrepe, s katerimi zaščiti svoje delavce in njihove pravice.
Vir: VSM Sklep IV Kp 22511/2017
Finančne težave in insolventnost delodajalca ne morejo vplivati na obstoj obveznosti delodajalca, da delavcu poravna denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz zakona in kolektivnih pogodb.
Pridobitev pravice do celotnega letnega dopusta in s tem posledično do regresa za letni dopust je pogojena s časom nepretrganega delovnega razmerja, kar pomeni, da je tudi delavec, ki je upravičeno odsoten z dela upravičen do regresa za letni dopust.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti.
Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja.
Če je razlog, da delavec v določenem obdobju ne dela, izključno na stani delodajalca, ki mu ne zagotavlja dela oziroma ga pošlje na čakanje, je delavec upravičen do nadomestila plače in tudi do vseh ostalih denarnih pravic, ki izvirajo iz delovnega razmerja, na primer do regresa za letni dopust.
Če stranki skleneta sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v pogodbi pa se nista ničesar dogovorili glede plačila regresa za letni dopust se šteje, da se stranki nista ne pisno ne ustno dogovorili in se delavec odpoveduje pravici do regresa.
Tako pravica do regresa kot rok plačila sta določena v ZDR – 1. Zato niso dopustni drugačni dogovori niti glede roka zapadlosti niti glede stranskih terjatev, ker se delavec pravicam, ki so določene v zakonu kot minimalne, ne more odpovedati.
Zato bi bil sporazum o plačilu regresa z drugačnim rokom zapadlosti, kot je določen v zakonu, v nasprotju s prisilnim predpisom in kot tak ničen.
Izjava, s katero bi se tožnik ob prenehanju delovnega razmerja odpovedal pravici do odpravnine in regresa za letni dopust, je nična in je tožniku ni treba izpodbijati zaradi napak volje.
Delavec se ne more veljavno odpovedati svoji pravici do dodatnega regresa. Skladno s 6. členom ZDR-1 gre namreč za zakonsko pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati.
Vir: VDSS Sodba in sklep Pdp 790/2018
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je treba razlagati tako, da ta določba ne vključuje tudi položaja, v katerem delavec pred potekom obdobja za prenos ni imel dejanske možnosti izvršitve te pravice. Če delavec dejansko ni imel možnosti izrabe letnega dopusta tudi do poteka obdobja za prenos, tega lahko še vedno izrabi.
Regres za letni dopust ni občasna dajatev, tako da za zastaranje velja splošni petletni zastaralni rok, obresti od neizplačanega regresa za letni dopust pa so stranska terjatev, ki zastara v zastaralnem roku treh let.
Delavcu nadomestilo v zvezi z nezmožnostjo izrabe letnega dopusta pripada le v primeru prenehanja delovnega razmerja (in če delodajalec delavcu izrabe letnega dopusta ne omogoči do prenehanja delovnega razmerja).
Izraz „odškodnina za neizrabljeni letni dopust“ je treba po namenu ter zavezujočih mednarodnih in EU pravnih virih razlagati kot nadomestilo in ne kot klasično odškodnino v smislu določil OZ, za priznavanje katere je treba ugotoviti obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti.
Kot denarno nadomestilo pripada odškodnina za neizrabljen letni dopust vsakemu delavcu, ki ne more izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi niti v referenčnem obdobju niti v obdobju za prenos (na primer zaradi bolniške odsotnosti ali starševskega dopusta).
Vir: VDSS sodba in sklep Pdp 825/2010
Iz ZDR ne izhaja, da je plačilo nadomestila delavcu za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja možno samo, če se delavec in delodajalec o tem dogovorita (skleneta sporazum) in da delodajalec v drugih primerih te obveznosti nima.
Delodajalec je namreč dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti.
Delodajalec mora delavcu, na njegovo zahtevo, če delovni pogoji dopuščajo, omogočiti izrabo letnega dopusta.
V nasprotnem primeru je delavec upravičen do odškodnine za neizrabljen letni dopust.
Delavec ne more uveljavljati odškodnine za neizrabljen letni dopust, če niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti v skladu s splošnimi načeli odškodninske odgovornosti – nedopustno ravnanje, krivda na strani delodajalca, škoda na strani delavca in vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem.
Delodajalec je odškodninsko odgovoren delavcu za neizrabo letnega dopusta le v primeru, če iz neupravičenega razloga odkloni delavcu izrabo letnega dopusta.
Samo dejstvo, da delavec ni izkoristil letnega dopusta, še ne pomeni, da je upravičen tudi do odškodnine za neizkoriščen letni dopust.
Če delavec za izrabo letnega dopusta ne zaprosi, ni mogoče očitati delodajalcu, da je s svojim ravnanjem delavcu onemogočil izrabo dopusta.
Vir: VDSS sodba in sklep Pdp 1178/2008
Povezane teme: Delovno pravo