Naloge poslovodstva pri poslovni reorganizaciji ob nastanku insolventnosti

Poslovna reorganizacija je izvedena s strani poslovodstva oz. jo zahtevajo lastniki ali upniki:

a) kot obliko odprave nastale ali grozeče insolventnosti ali

b) kot način repozicioniranja s ciljem povečanja konkurenčnosti poslovanja.

V tem prispevku se ukvarjamo z vidikom poslovne reorganizacije, ki se izvaja z namenom odprave ali preprečitve insolventnosti. Poslovodstvo, ki se odloči zagristi v izziv insolventnega podjetja se namreč znajde med tnalom in nakovalom, saj mora v razmerah izjemne negotovosti odzivno sprejemati konstruktivne odločitve, obenem pa je izpostavljeno odgovornosti, ki izvira iz specifičnih zakonskih zahtev, ki poslovodstvu podjetja dopušča, da izvede le omejen nabor ravnanj.

Kot posledica porušenega zaupanja, je stanje insovlentnosti z vidika poslovnega delovanja »izredno stanje«, ki od poslovodstva terja, da svoj način delovanja prilagodi specifičnim zakonskim zahtevam.

Poslovodstvo tako izgubi del svoje avtonomije, zato se mora zavedati, kaj v primeru insovlentnosti sme in kaj ne oz. kje so meje dopustnega.

Osrednje načelo poslovnega delovanja postane enako obravnavanje upnikov. Prvi odstavek 42. člena Zakona o finančnem poslovanju postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur.l. RS, št. 126/2007 s spremembami, v nadaljevanju: ZFPPIPP) določa, da je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila svojih terjatev. Odgovornost je tudi na strani nadzornega sveta (če gre za delniško družbo). Ti namreč v skladu s prvim odstavkom 43. člena ZFPPIPP solidarno odgovarjajo za  škodo, ki so jo utrpeli upniki, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila. Obveznosti, povezane s posebnimi pravili ravnanja organov vodenja in nadzora nastopijo z dnem nastopa insolventnosti. Organi vodenja in nadzora ter njihovi člani morajo biti tako neprestano pozorni na to, ali je poslovno oz. finančno stanje družbe ustreza definiciji insovlentnosti.

33. člen ZFPPIPP kot neizpodbojno domnevo določa, da insolventnost nastane takrat, ko bi tak položaj podjetja lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi člani poslovodstva ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Preprosteje povedano, predpostavlja se, da član organa vodenja ali nadzora kot strokovnjak ve, da je nastopila insolventnost in se na nevednost ne more sklicevati.

ZFPPIPP v 42. členu opredeljuje odškodninsko odgovornost članov poslovodstva, pri čemer odgovornost pogojuje z dvema skupinama ravnanj in sicer, če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka:

•  ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP  (skupina A) ali
•  je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP (skupna B).

V nadaljevanju obravnavamo oba sklopa prepovedanih ravnanj:

Skupina A:

V to skupino spadajo dolžnostna ravnanja organov vodenja in nadzora. Če družba postane insolventna, mora poslovodstvo v enem mesecu po nastanku insolventnosti nadzornemu svetu predložiti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja.

Poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja mora vsebovati:

1. opis finančnega položaja družbe,
2. analizo vzrokov za insolventnost in
3. mnenje poslovodstva, ali obstaja najmanj 50-odstotna verjetnost, da bo mogoče uspešno izvesti finančno prestrukturiranje družbe tako, da bi družba znova postala kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna.

Če je mnenje pritrdilno mora poslovodstvo samo izvesti ukrepe prestrukturiranja (npr. prodaja poslovno nepotrebnega premoženja), ali predložiti skupščini (družbenikom) v potrditev seznam ukrepov prestrukturiranja, ki imajo kot skupni imenovalec zagotovitev svežih sredstev. Slednje je lahko v obliki povečanja osnovnega kapitala ali v obliki konverzije terjatev v lastniški delež.

Če insolventnosti ni mogoče odpraviti niti z ukrepi, ki so v avtonomiji poslovodstva, niti skupščina ne potrdi dokapitalizacije oz. se ta po potrditvi skupščine dejansko ne izvede, je obveznost poslovodstva, da vloži predlog za začetek stečajnega postopka ali začne postopek prisilne poravnave, odvisno od verjetnosti za njen uspeh (verjetnost mora biti večja od 50%). Slednje je za poslovodstvo velikokrat problematično, saj se v praksi dogaja, da z izvedbo tega koraka, uprave družb pogosto zavlačujejo.

Skupina B:

V to skupino sodijo prepovedana ravnanja, katera kot že navedeno izhajajo iz temeljnega postulata enakega obravnavanja upnikov. Če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Pri tem velja, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila:

1. terjatev upnikov do družbe, ki so v postopku zaradi insolventnosti prednostne terjatve,
2. tekočih stroškov rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno),
3. tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe,
4. davka na dodano vrednost, trošarin in drugih davkov in prispevkov, ki jih mora dolžnik obračunati in plačati v skladu s predpisi.

Po tem, ko družba postane insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani.

Ravno ta kršitev je v praksi največkrat zasledena, saj poslovodstvo prijateljske upnike navadno obravnava ugodneje in jim na škodo preostalih upnikov pomaga priti do poplačila svojih obveznosti.

Za dejanja, ki so prepovedana veljajo zlasti:

1. preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo,
2. pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna.

Ali bi bilo dejanje izpodbojno lahko preverimo s kratkim testom, pri čemer je izpodbojno tisto dejanje, ki daje pozitivne odgovore na spodnja vprašanja (kumulativno).

V skladu z 271. Členom ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno:

1. če je bila posledica tega dejanja: bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno,
2. bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do dolžnika, in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

Odvetnik mag. Igor Pirc, MBA.