Insolventnost ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, da insolventnost nastane, če dolžnik:
Trajnejša nelikvidnost je eden izmed vzrokov insolventnosti. 2. odst. 14.čl. ZFPPIPP določa, da je dolžnik trajnejše nelikviden:
(1) pri dolžniku, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik: če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti;
(2) pri dolžniku, ki je potrošnik:
– če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev;
– če je nezaposlen in ne prejema nobenih drugih rednih prejemkov ter za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presega 1.000 evrov.
4. odst. 14. čl. ZFPPIPP pa določa, da velja in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je pravna oseba postala trajneje nelikvidna, če za več kot tri mesece zamuja:
(1) s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače;
(2) s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačevati hkrati s plačilom plač delavcem, razen če je bilo plačilo teh davkov in prispevkov odloženo v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.
3. odst. 14. čl. ZFPPIPP določa, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben, če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti in pri dolžniku, ki je kapitalska družba: tudi če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.
Postopki zaradi insolventnosti so po ZFPPIPP postopki prisilne poravnave in stečajni postopki.
Postopek prisilne poravnave se začne nad dolžnikom, ki je dalj časa insolventen ali prezadolžen. Namen postopka je finančna reorganizacije in nadaljne uspešno poslovanje dolžnika. Postopek prisilne poravnave se lahko uspešno izpelje, če se upniki z njim strinjajo zaradi njihovega interesa, da v postopku dosežejo ugodnejše plačilo svojih terjatev.
Postopek poenostavljene prisilne poravnave se lahko vodi nad mikro družbo ter nad podjetnikom, ki ustreza tem merilom. V primerjavi z rednim postopkom prisilne poravnave, v postopku poenostavljene prisilne poravnave upniki ne prijavijo svojih terjatev in se preizkus terjatev ne izvede. V praksi pomeni pocenitev postopka za dolžnika.
Stečajni postopek se začne nad dolžnikom, ki je dalj časa insolventen ali prezadolžen. Za razliko od postopka prisilne poravnave, s stečajnim postopkom dolžnik preneha.
Stečajni postopki so:
Stečajni postopek nad pravno osebo se vodi z namenom, da upniki dosežejo plačilo svojih terjatev hkrati in v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju.
Osebni stečaj je eden izmed stečajnih postopkov, katerega pravila se uporabljajo za stečaj nad premoženjem fizične osebe.
Stečaj zapuščine se vodi nad prezadolženo zapuščino po vsaki umrli fizični osebi. Namen tega postopka je predvsem hkratno in sorazmerno poplačilo vseh zapustnikovih upnikov iz prezadolžene zapuščine.
Drugi načini prenehanja pravne osebe so:
1. izbris iz sodnega registra brez likvidacije
Postopek izbrisa brez likvidacije je dovoljeno voditi nad vsako pravno osebo, ki je kot subjekt vpisana v sodni register. Obstoj izbrisnega razloga je predpostavka za začetek in vodenje postopka izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije. Razloga sta: pravna oseba je prenehala poslovati, nima premoženja in je izpolnila vse svoje obveznosti; pravna oseba ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register.
Glavna posledica izbrisa iz sodnega registra je prenehanje pravne osebe.
2. likvidacija
Pri likvidaciji razlikujemo med prostovoljno ter prisilno likvidacijo. Za obe obliki likvidacije je značilno, da pravna oseba preneha poslovati, njeno premoženje se unovči in plačajo vse njene obveznosti, morebitni preostanek premoženja pa se razdeli družbenikom oz. delničarjem. Prisilna likvidacija se vodi pod pogojem, da premoženje pravne osebe zadošča za celotno plačilo njenih obveznosti. Če pa se pokaže, da je pravna oseba insolventna, sodišče začne stečajni postopek.
Za presojo obstoja insolventnosti je dovolj obstoj enega od položajev po prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP.
V 4. členu ZFPPIPP sta alternativno določena dva pogoja za nastanek insolventnosti: trajnejša nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost.
Insolventnost je položaj, ki nastane, če je dolžnik trajneje nelikviden ali plačilno nesposoben. Trajneje nelikviden je takrat, kadar v daljšem obdobju ni sposoben poravnati svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, plačilno nesposoben pa je, če je prezadolžen. Prezadolženost pomeni, da je vrednost pasive višja od vrednosti aktive. To je takrat, kadar vse premoženje, ki ga ima dolžnik, ne zadošča za plačilo vseh njegovih obveznosti.
Za obstoj insolventnosti zadostuje že zgolj izkaz trajnejše nelikvidnosti, čeprav bi morda obstajala dolgoročna plačilna sposobnost.
Vir: VSL sklep Cst 6/2015
V okviru razlogov za insolventnost se upošteva tudi višina dolgov, saj ti bistveno vplivajo na insolventnost. Preizkusno obdobje ni kazen, je le obdobje, v katerem bo dolžnikova poslovna sposobnost omejena, namenjeno pa je preizkusu, ali si dolžnik resno prizadeva za čim večje poplačilo dolgov.
Zgolj dejstvo insolventnosti dolžnika še ne daje podlage za njegovo oprostitev plačila sodnih taks.
Dolžna skrbnost se presoja v okviru konkretnih okoliščin posameznega primera. Poslovnim subjektom v primeru insolventnosti njihovega poslovnega partnerja ni mogoče avtomatično očitati, da bi za insolventnost enostavno morali vedeti v okviru dolžne skrbnosti pri poslovanju.
Vir: VSL sklep I Cpg 1344/2012
Dejstvo, da je bil v času podajanja ugovora dolžnik insolventen, ni dejstvo, ki bi vplivalo na dovolitev izvršbe, saj plačilo zapadle terjatve ne pomeni privilegiranja upnika nasproti drugim upnikom.
Po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi in zavarovanju.
Vir: VSL sklep III Ip 1173/2017
Če dolžnik ne izkaže svoje insolventnosti, ni pogojev za začetek postopka osebnega stečaja.
Če je gospodarska družba insolventna, je gotovo v gospodarski krizi v smislu, kot ga terja določba prvega odstavka 499. člena ZGD-1. Ni pa mogoče potegniti enačaja med insolventnostjo in tako razumljeno „gospodarsko krizo“. Insolventna gospodarska družba je nedvomno v gospodarski krizi, so pa lahko v gospodarski krizi tudi gospodarske družbe, ki (še) niso insolventne.
Vir: VSRS sodba in sklep III Ips 28/2014
Trditve, da je tožena stranka insolventna, da njeno nepremično premoženje ne predstavlja ustreznega premoženja za poplačilo terjatev upnikov in da tudi ne pridobiva več zadosti denarnih sredstev za plačilo njenih dospelih obveznosti do upnikov, so odločilne za presojo pogojev insolventnosti dolžnika, ne pa za presojo subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.
Vir: VSL sklep I Cpg 1525/2015
Če začetek stečajnega postopka predlaga dolžnik, je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 383. člena ZFPPIPP dolžno presoditi, ali je dolžnik insolventen, in odločiti o začetku stečajnega postopka na podlagi te presoje.
Po določbi 16. člena Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/1997 in naslednji) ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Po določbi 18. člena navedenega zakona upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja.
V primeru kriterija razlogov za insolventnost se presoja subjektivni odnos dolžnika do dejanj, ki so povzročila nastop njegove insolventnosti. Če je nastopilo pri dolžniku stanje insolventnosti zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni imel vpliva, te okoliščine vplivajo na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če pa je nastopilo stanje insolventnosti zaradi dejanj, katera je dolžnik sam povzročil in so posledica njegove lahkomiselnosti ali neskrbnosti, pomeni, da ta razlog za insolventnost vpliva v smeri določitve daljšega preizkusnega obdobja od dveh let. Trditveno in dokazno breme o razlogih za nastop stanja insolventnosti dolžnika v osebnem stečaju in o njegovem subjektivnem odnosu do teh, s katerimi upnik uveljavlja ugovorni razlog prekratkega preizkusnega obdobja, je na strani upnika.
Poslovnim subjektom v primeru insolventnosti njihovega poslovnega partnerja ni mogoče avtomatično očitati, da bi za insolventnost enostavno morali vedeti v okviru dolžne skrbnosti pri poslovanju. Dolžna skrbnost se presoja v okviru konkretnih okoliščin posameznega primera.Sklenitev pogodbe za kredite, s katerimi se pokrivajo stare obveznosti, sama zase še ne kaže na insolventnost.
Vir: VSL sklep I Cpg 1344/2012
Sklenitev pogodbe za kredite, s katerimi se pokrivajo stare obveznosti, sama zase še ne kaže na insolventnost. Drugače pa bi lahko bilo, če vključno z refinanciranjem zapadlih obveznosti pride tudi do drugačnega zavarovanja, zaradi katerega upnik pridobi ločitveno pravico in s tem ugodnejše pogoje za svoje poplačilo. Takšno ravnanje lahko vzbudi dvome, nanašajoče se na ekonomsko finančno stanje dolžnika. Toda če se dvomi, upoštevajoč vse druge okoliščine primera, izkažejo za neutemeljene, subjektivni element izpodbijanja ni podan.
Povezane teme: Dolžniško upniška razmerja, Prisilna poravnava, Stečaj