Zamuda roka za odlog ugotavljanja davčne obveznosti ni usodna

Vrhovno sodišče RS je s sodbo X Ips 3/2024 zavzelo stališče, da rok za priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti, tudi pri davku na nepremičnine v primeru podaritve, po 331. členu ZDavP-2 ni prekluziven, temveč ga je mogoče uveljavljati v okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 – vse do vročitve odmerne odločbe ali začetka davčnega postopka. V nadaljevanju članka vam predstavljamo to pomembno novost in njene posledice.

Vse o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti

Odlog ugotavljanja davčne obveznosti, vključno z davkom na nepremičnine v primeru podaritve, je urejen v 331. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in določa, da mora davčni zavezanec, ki želi ob podaritvi kapitala zakoncu ali otroku ali ob drugih davčnih obveznostih, kot je davek na nepremičnine v primeru podaritve, uveljaviti odlog ugotavljanja davčne obveznosti, to priglasiti pristojnemu davčnemu organu. [1]

Ugotavljanje davčne obveznosti se lahko odloži pri naslednjih odsvojitvah kapitala, in sicer:

1. Podaritev kapitala zavezančevemu zakonu ali otroku, vključno z neodplačno izročitvijo po izročilni pogodbi (npr. davek na nepremičnine v primeru podaritve);
2. Zamenjava deleža v okviru zamenjave kapitalskih deležev, združitev in delitev, kot so opredeljene v zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb za namene obdavčitve pri zamenjavi kapitalskih deležev in obdavčitve pri združitvah in delitvah;
3. zamenjavi investicijskih kuponov podsklada za investicijske kupone drugih podskladov v okviru prehajanja med podskladi pri istem krovnem vzajemnem skladu, ki ga upravlja družba za upravljanje, ki je rezident Slovenije po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, ali rezident druge države članice EU, če družba za upravljanje zagotovi ustrezen način sledljivosti prehodov med podskladi.[2]

Rok za uveljavljanje odloga je določen v drugem odstavku taistega člena, in sicer določa, da mora priglasitev opraviti davčni zavezanec najpozneje do roka za vložitev napovedi tretjega ali petega odstavka 326. člena ZDavP-2 na predpisanem obrazcu in s priloženimi dokazili o izpolnjevanju pogojev za odlog.[3]

Na tem mestu je potrebno poudariti, da kljub temu, da je rok za uveljavljanje odloga ugotavljanje davčne obveznosti določen v drugem odstavku 331. člena ZDavP-2 je Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 3/2024, z dne 2. 10. 2024, spremenilo dosedanjo prakso, ki je bila, da je rok za vložitev odloga prekluziven.

Za vse nepravnike, ki ste se srečali z našim prispevkom, moramo sprva pojasniti, da je prekluzivni rok tisti, pri katerem procesnega dejanja po poteku roka ni več mogoče opraviti.[4] Če pojasnimo, po izteku prekluzivnega roka, oseba dokončno izgubi pravico, da nekaj uveljavlja ali storiti. Gre za nepodaljšljiv in zavezujoč rok.

V praksi je do zdaj veljalo, če zamudiš rok za uveljavljanje odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi nepremičnine zakoncu ali otroku (npr. 15 dni), zamuda pomeni izgubo pravice do odloga.

Prelomna odločitev Vrhovnega sodišča

Vrhovno sodišče RS je s prelomno sodbo X Ips 3/2024, z dne 2. 10. 2024, odločilo, da je tudi po preteku zakonsko določenega roka mogoče vložiti vlogo za uveljavljanje odloga ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) v okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2. Odlog je skupaj z davčno napovedjo na podlagi samoprijave mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.

Samoprijava predstavlja posebno pravno možnost, ki jo zakon nudi zavezancu, ki svoje davčne napovedi ni oddal pravočasno in s katero lahko to sanira do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. Kot taka predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, vsebinsko pa se ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi.[5]

Nova odločitev Vrhovnega sodišča prinaša pomembno spremembo v korist davčnih zavezancev. V praksi to pomeni, da tudi če je rok za priglasitev odloga zamujen, pravica do odloga ni nujno izgubljena, če davčni zavezanec napako sanira z ustrezno samoprijavo.

[1] 1. odst. 331. člen, ZDavP-2

[2] 2. odst. 100. člen, ZDoh-2

[3] 2. odst. 331. člen., ZDavP-2

[4] VSL sklep Cst 392/2014

[5] VSRS Sodba X Ips 3/2024