Izvršnico ureja Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1), ki jo dolžnik prostovoljno izda svojemu upniku v namen zavarovanja upnikove terjatve do dolžnika. Izvršnica je listina, ki vsebuje izjavo dolžnika, s katero se zaveže plačati določen denarni znesek. Izvršnica mora vsebovati tudi potrdilo o izvršljivosti.
Izvršnica predstavlja s strani upnika hitro in enostavno poplačilo dolga.
Po zakonsko neizpodbitni domnevi, navedeni v 2. točki 39. člena ZPreZP-1 pa izvršnica vsebuje še:
Izvršnica, ki ne vsebuje vseh zgoraj navedenih sestavin, nima pravnega učinka.
Bistvena lastnost izvršnice je ta, da jo lahko izda le gospodarski subjekt ali javni organ, upnik pa je lahko fizična, ki je vpisana v Poslovni register Slovenije in opravljaja pridobitno dejavnost in gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo ali pravna oseba.
Zahteva po plačilu izvršnice zastara v treh letih, upnik pa jo v plačilo poda enemu izmed dolžnikovih ponudnikov plačilnih storitev.
Na podlagi popolne in pravno veljavne izvršnice je mogoče vložiti predlog za izvršbo.
Ker je izvršnica izvršilni naslov, ki je po učinkih blizu neposredno izvršljivemu notarskemu zapisu, je izvršilno sodišče nanjo po načelu stroge formalne legalitete vezano. To pomeni, da je dolžno le prisilno izvršiti obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, ki je dolžnik ni izpolnil prostovoljno, pri tem pa v sam izvršilni naslov ne sme posegati in tudi ne sme presojati njegove pravilnosti, veljavnosti in vsebine. Posledično v izvršilnem postopku tudi ni mogoče odločati o (ne)veljavnosti izvršilnega naslova kot o predhodnem vprašanju, za kar se neutemeljeno zavzema dolžnik, saj inštrumentarij izvršilnega postopka temu nenazadnje niti ni namenjen, temveč je ta presoja prepuščena sodišču v drugem, od izvršilnega postopka ločenem in za to primernem kontradiktornem (pravdnem) postopku.
Šteje se, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti. Glede na takšno naravo izvršnice dolžnik ne more v izvršbi uveljavljati neveljavnosti temeljnega posla, v zavarovanje katerega je dal upniku izvršnico. Izvršilni postopek nima instrumentarja za to, kajti v njem sodišče zgolj opravi prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnega naslova.
Glede na javno določbo 38. člena ZPreZP-1 izvršnice ni mogoče šteti za verodostojno listino.
Z izdajo izvršnice, s katero dolžnik upnika pooblašča, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme svojih denarnih sredstev pri ponudnikih plačilnih sredstev, slednje pa, da tako transakcijo izvedejo (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1), nastanejo tri pravna razmerja med upnikom, dolžnikom in ponudnikom plačilnih storitev, pri čemer vsebina vsakega izmed teh razmerij ni vezana na vsebino drugih dveh, saj za vsako veljajo svoja pravna pravila. Drugo razmerje pa je kavzalno razmerje med upnikom in dolžnikom, v katerem so dolžniku na voljo vsi ugovori iz temeljnega posla in v katerem se presoja, ali je upnik znesek dolžnikovih sredstev po unovčeni izvršnici prejel utemeljeno glede na vsebino temeljnega posla. Razmerje med dolžnikom in upnikom se po izplačilu na temelju izvršnice zato presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi.
Unovčitev izvršnice, ki vsebuje vse zakonske sestavine iz 39. člena ZPreZP-1 in je nastopila njena zapadlost, je namreč nepogojna, saj velja neizpodbitna domneva, da izvršnica vsebuje nepreklicno pooblastilo dolžnika (izdajatelja izvršnice) upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev v skladu z izvršnico in nepreklicno soglasje dolžnika vsem ponudnikom plačilnih storitev za izvršitev take transakcije.
Šteje se, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti. Glede na takšno naravo izvršnice dolžnik ne more v izvršbi uveljavljati neveljavnosti temeljnega posla, v zavarovanje katerega je dal upniku izvršnico.
Povezane teme: Dolžniško upniška razmerja